Buondija!

No kokr veste smo že prispel,vendar vseeno malo utrinkov iz poti. Dobimo se v divači kjer se vsi presedemo v Rabičev kombi,ki pa ne daje nekega zaupanja. No strah je odveč in pridemo zgodaj na letališče v Benetke. Tudi tukaj teče vse gladko, tako da smo že na poti v Lizbono. Na začudenje vseh pa je let odpovedan. Obrazložitev manjša napaka na avijonu (zlomljeno krilo halo),tako da moramo prenočiti. Zgodaj zjutraj pa z čudnim občutkom odletimo v Natal. Na letališču kjer nas čakata dva avtomobila se po balkansko dogovorimo o ceni in že smo na poti za Patu 300km daleč. Pridemo pozno jemo in gremo spat.

Prvi letalni dan!

Zgodaj zjutraj pomalcamo in se hitro odpravimo na štart. Štart je kar velik tako da lahko štarta več padalcev hkrati. Z Rabičem pohitiva ostali še malo čakajo. Hitro pobereva saj je termika ob 7h že kr močna, v bazo in že gremo. Ko letim čez hrib kaže trimspid 75km/h. Uspe mi preleteti cca 30km, kar si štejem v dobro. Pristanem v mestu Umarizal kjer pa je povratek dokaj lahek ne pa tudi varen. Vzamem moto taxi tip ga tera 100 na uro(noro). Ko pridem v pousado me tam že čekata Erzo in Mega. Čakamo na sporočilo od Rabiča in Ščuke. Javita se zvečer in sporočita da sta odletela Rabič 282 in Ščuka 252km. Noro že prvi dan.

Drugi dan!!

Na startu vse po starem samo da bolj piha, pa še mal iz strani. Čakamo in dočakamo da veter res poneha vendar občutek ni taprav, ostalo ste že videl na videu. No kasnej mi seveda rata in zgodba je ista, le da tokrat malo dlje. Tudi z pristanki je slabo saj jih ni veliko, čepa že te pa preseneti kak vrtinec. Pristankov ni tudi po 40 km. Zmagovalca  še hodita domov. Zmagovalec dneva je Mega ki pristane na 120 zračne linije. Baze so naravnost noro lepe, človak kr ne more vrjet. Po pristanku me pobere Erzo ki mu zopet ni ratal(mogoče ga je mal strah). Dobiva se v Umarizalu od kjer se odločiva da greva še po Mego. Ceste ali poti so slabe vendar Erzo prav da so bile še slabše. Ta dan narediva z avtom 350km. Pot je dolga in nevarna saj je ob cestah polno mrtvih živali, tudi po tri na kupu. Med potjo se tudi nam zgodi da je med nami in kamijonom tekel konj, na srečo se vse dobro konča. Tu je vse extremno. Ko prispemo sta doma tudi že Ščuka in Rabič.

Tretji dan!

Je zame najslabši, ne rata mi niti odletet. Najprej nabija tako da štarta samo Rabič, ki pravi da je ok da je on prišel letet in ne gledat. Ostali samo lahko opazujemo kako ga rikverca, vse se dobr izide in na koncu prizna da je bilo res premočno.

Četrti dan!

Smo vsi nabrušeni in se hitro pripravimo in odletimo. Razmere so kot ponavadi dobre, vendar ne gre čez jurja. Tako se navrtim uro in pol, ko imam vsega dosti in grem dol. Napaka takoj za tem je počl in še kamni gor letijo. Pridem do pousade in grem po Erzota, ki pravi da bi poskusila še enkrat. Točno to narediva, vendar ni uspeha. Pristaneva pa pri zanimivih ljudeh, ki nama nosijo kazat vso hrano ki jo imajo v hladilniku. Od armadilota do nekih glodalcev, zledajo kot podgance. Kaževa zanimanje za armadilota in res nama so ga pripravljeni narediti. Zmenimo se da se vrneva čez dve uri. Ko prideva nazaj so vsi preublečeni.
Večerja je bila zanimiva, okus podoben merjascu samo veliko več kosti, pa tud oklep je bil kr zraven. Erzo še kupi visečo mrežo ki jih slučajno izdeljujejo prav oni. Aja da ne pozabim znami je tudi domačin po imenu zi doijdo, kar pomeni norec. Brez njega bi bilo vse veliko težje, saj nam drži padala in vozi avto v pousado. No to je to danes pa preveč piha,velik preveč preveč preveč....

Se slišmo ko kej odletim ,jutri namreč dobro kaže.