Ola

No še mal teženja z reporti. Da ne nekladam preveč z letenjem, še malo o povratku, ki se mi je zgodil danes. Odletim cca 40km in pristanem pri nekem jezeru ki jih je tu polno. Po pristanku,k ot ponavadi pride polhno otrok. Rečemo par besed (kolikor znam) in začnemo z zlaganjem. Začuda so zelo natančni, kot da bi že znali. So zelo prijazni in ustržljivi,v endar ne tečni ali preveč ustrežlivi. Ko zložimo padalo na 37 stopinjah, kot kaže termometer se odpravimo proti njihovi hiši v bližini. Seveda mi oni kažejo pot in peljejo padalo na kolesu, vmes pa uprašanja kot so, kako ti je ime, od kod si itd. Ko pridemo do jihove hiše pride ven vsa družina, naštejem jih10. Vidi se da nimajo veliko vendar pa kljub temu zgledajo srečni. Takoj mi postrežejo vodo vendar pa nisem prepričan če bi jo spil (bila je iz vodovoda)p a jo vseeno žeja je premočna. Dajo mi tudi stol na verando da nebi stal, zraven pa se usede tudi njihov oče. Iz hiše se sliši glasno navijanje jasno TV in nogomet, veseli potrdijo da jim je všeč. Toliko so bili simpatični da jih prosim za eno fotografijo. Vsi navdušeni se postavijo pred vhodom da jih slikam. Potem pa da bi se slikal z mano tudi njihov oče in mama, potem vsak posebej potem otroci skupaj in vsak posebej, skratka je ratal pravi fotosession. Sami mi ponudujo tudi prevoz do glavne ceste, kjer z mano počakajo da dobim štop. Ko se odpeljem mi mahajo v slovo kot da bi se poznali že dolgo. Za njih je bil to poseben dan( vsaj kazalo je tako) in tudi sam se jih bom dolgo zapomnil. Prevoz dobim do bencinske 5km pred Patujem, kjer me šef že pozna in mi takoj sam od sebe zrihta prevoz do pousade. Sreča da sem dobil prevoz tako hitro doma sem bil prej kot v uri. Takoj pod tuš in pisat report.

Naslednič o samem letenju!

Medo medo (strah)

Ja priznati je treba da letenje tukaj ni podobno tistenu doma. Po dveh dneh čakanja končno obetaven dan. Razmere na štartu so normalne. Erzo zopet provocira kdo bo šel prvi, vendar vsi pripravljeni hitro odletimo. Dvoganja so odlična baza visoka in že gremo z vetrom. Končno enkrat vozimo skupaj Erzo Mega in jaz. Po nekaj kilometrih pa prvi problemi, ko z Mego ostaneva nižje se Erzo namaka v bazi in hiti dalje. Trma je taprava beseda, ko pobiraš tisto spihano nulco vendar uspe. Zopet do baze in glej ga kmalu dohitim Erzota, ki se nizko pobira (premalo trme) in pristane. Tu se naša pot razide, sam hitim proti hribom (ki so nek tabu zaradi vetra) Mega pa bolj desno proti Quixadi. Sam si govorim samo še do tjale pejt pa bo in že sem pri hribih( na 100km). Nevem kaj narediti pred mano ogromen požar vse je v dimu, ki se pa vije naravnost v bazo odločitev je direkt v dim. Prvi steber drugi steber in že sem čez, sej smo doma v hribih. Vmes me kliče Mega, kje si pa mu ne morem odgovort ker sem glih v bazi 2660 je bla višina dneva. No in tako še 3x dokler ne pristanem pred ogromnim gozdom (ni videti konca). Do konca dneva je še urco in pol vendar se raje odločim za pristanek pri eni hiši na 140km špure.

Toliko za enkrat o mojem najdaljšem letu tukaj. Vsaka pot domov je tudi zgodba zase, o tem in čem drugem pa drugič.

Preberte še report od Rabiča na Tiči buzet. Zdej pa dormire čau.

No tud Ciglič prek 100km, upam, da kmalu pa še 200ka. Bravo Cigla.

Buondija!

No kokr veste smo že prispel,vendar vseeno malo utrinkov iz poti. Dobimo se v divači kjer se vsi presedemo v Rabičev kombi,ki pa ne daje nekega zaupanja. No strah je odveč in pridemo zgodaj na letališče v Benetke. Tudi tukaj teče vse gladko, tako da smo že na poti v Lizbono. Na začudenje vseh pa je let odpovedan. Obrazložitev manjša napaka na avijonu (zlomljeno krilo halo),tako da moramo prenočiti. Zgodaj zjutraj pa z čudnim občutkom odletimo v Natal. Na letališču kjer nas čakata dva avtomobila se po balkansko dogovorimo o ceni in že smo na poti za Patu 300km daleč. Pridemo pozno jemo in gremo spat.

Prvi letalni dan!

Zgodaj zjutraj pomalcamo in se hitro odpravimo na štart. Štart je kar velik tako da lahko štarta več padalcev hkrati. Z Rabičem pohitiva ostali še malo čakajo. Hitro pobereva saj je termika ob 7h že kr močna, v bazo in že gremo. Ko letim čez hrib kaže trimspid 75km/h. Uspe mi preleteti cca 30km, kar si štejem v dobro. Pristanem v mestu Umarizal kjer pa je povratek dokaj lahek ne pa tudi varen. Vzamem moto taxi tip ga tera 100 na uro(noro). Ko pridem v pousado me tam že čekata Erzo in Mega. Čakamo na sporočilo od Rabiča in Ščuke. Javita se zvečer in sporočita da sta odletela Rabič 282 in Ščuka 252km. Noro že prvi dan.

Drugi dan!!

Na startu vse po starem samo da bolj piha, pa še mal iz strani. Čakamo in dočakamo da veter res poneha vendar občutek ni taprav, ostalo ste že videl na videu. No kasnej mi seveda rata in zgodba je ista, le da tokrat malo dlje. Tudi z pristanki je slabo saj jih ni veliko, čepa že te pa preseneti kak vrtinec. Pristankov ni tudi po 40 km. Zmagovalca  še hodita domov. Zmagovalec dneva je Mega ki pristane na 120 zračne linije. Baze so naravnost noro lepe, človak kr ne more vrjet. Po pristanku me pobere Erzo ki mu zopet ni ratal(mogoče ga je mal strah). Dobiva se v Umarizalu od kjer se odločiva da greva še po Mego. Ceste ali poti so slabe vendar Erzo prav da so bile še slabše. Ta dan narediva z avtom 350km. Pot je dolga in nevarna saj je ob cestah polno mrtvih živali, tudi po tri na kupu. Med potjo se tudi nam zgodi da je med nami in kamijonom tekel konj, na srečo se vse dobro konča. Tu je vse extremno. Ko prispemo sta doma tudi že Ščuka in Rabič.

Tretji dan!

Je zame najslabši, ne rata mi niti odletet. Najprej nabija tako da štarta samo Rabič, ki pravi da je ok da je on prišel letet in ne gledat. Ostali samo lahko opazujemo kako ga rikverca, vse se dobr izide in na koncu prizna da je bilo res premočno.

Četrti dan!

Smo vsi nabrušeni in se hitro pripravimo in odletimo. Razmere so kot ponavadi dobre, vendar ne gre čez jurja. Tako se navrtim uro in pol, ko imam vsega dosti in grem dol. Napaka takoj za tem je počl in še kamni gor letijo. Pridem do pousade in grem po Erzota, ki pravi da bi poskusila še enkrat. Točno to narediva, vendar ni uspeha. Pristaneva pa pri zanimivih ljudeh, ki nama nosijo kazat vso hrano ki jo imajo v hladilniku. Od armadilota do nekih glodalcev, zledajo kot podgance. Kaževa zanimanje za armadilota in res nama so ga pripravljeni narediti. Zmenimo se da se vrneva čez dve uri. Ko prideva nazaj so vsi preublečeni.
Večerja je bila zanimiva, okus podoben merjascu samo veliko več kosti, pa tud oklep je bil kr zraven. Erzo še kupi visečo mrežo ki jih slučajno izdeljujejo prav oni. Aja da ne pozabim znami je tudi domačin po imenu zi doijdo, kar pomeni norec. Brez njega bi bilo vse veliko težje, saj nam drži padala in vozi avto v pousado. No to je to danes pa preveč piha,velik preveč preveč preveč....

Se slišmo ko kej odletim ,jutri namreč dobro kaže.

Dim lights Embed Embed this video on your site