Ola

No še mal teženja z reporti. Da ne nekladam preveč z letenjem, še malo o povratku, ki se mi je zgodil danes. Odletim cca 40km in pristanem pri nekem jezeru ki jih je tu polno. Po pristanku,k ot ponavadi pride polhno otrok. Rečemo par besed (kolikor znam) in začnemo z zlaganjem. Začuda so zelo natančni, kot da bi že znali. So zelo prijazni in ustržljivi,v endar ne tečni ali preveč ustrežlivi. Ko zložimo padalo na 37 stopinjah, kot kaže termometer se odpravimo proti njihovi hiši v bližini. Seveda mi oni kažejo pot in peljejo padalo na kolesu, vmes pa uprašanja kot so, kako ti je ime, od kod si itd. Ko pridemo do jihove hiše pride ven vsa družina, naštejem jih10. Vidi se da nimajo veliko vendar pa kljub temu zgledajo srečni. Takoj mi postrežejo vodo vendar pa nisem prepričan če bi jo spil (bila je iz vodovoda)p a jo vseeno žeja je premočna. Dajo mi tudi stol na verando da nebi stal, zraven pa se usede tudi njihov oče. Iz hiše se sliši glasno navijanje jasno TV in nogomet, veseli potrdijo da jim je všeč. Toliko so bili simpatični da jih prosim za eno fotografijo. Vsi navdušeni se postavijo pred vhodom da jih slikam. Potem pa da bi se slikal z mano tudi njihov oče in mama, potem vsak posebej potem otroci skupaj in vsak posebej, skratka je ratal pravi fotosession. Sami mi ponudujo tudi prevoz do glavne ceste, kjer z mano počakajo da dobim štop. Ko se odpeljem mi mahajo v slovo kot da bi se poznali že dolgo. Za njih je bil to poseben dan( vsaj kazalo je tako) in tudi sam se jih bom dolgo zapomnil. Prevoz dobim do bencinske 5km pred Patujem, kjer me šef že pozna in mi takoj sam od sebe zrihta prevoz do pousade. Sreča da sem dobil prevoz tako hitro doma sem bil prej kot v uri. Takoj pod tuš in pisat report.

Naslednič o samem letenju!