Ola

No še mal teženja z reporti. Da ne nekladam preveč z letenjem, še malo o povratku, ki se mi je zgodil danes. Odletim cca 40km in pristanem pri nekem jezeru ki jih je tu polno. Po pristanku,k ot ponavadi pride polhno otrok. Rečemo par besed (kolikor znam) in začnemo z zlaganjem. Začuda so zelo natančni, kot da bi že znali. So zelo prijazni in ustržljivi,v endar ne tečni ali preveč ustrežlivi. Ko zložimo padalo na 37 stopinjah, kot kaže termometer se odpravimo proti njihovi hiši v bližini. Seveda mi oni kažejo pot in peljejo padalo na kolesu, vmes pa uprašanja kot so, kako ti je ime, od kod si itd. Ko pridemo do jihove hiše pride ven vsa družina, naštejem jih10. Vidi se da nimajo veliko vendar pa kljub temu zgledajo srečni. Takoj mi postrežejo vodo vendar pa nisem prepričan če bi jo spil (bila je iz vodovoda)p a jo vseeno žeja je premočna. Dajo mi tudi stol na verando da nebi stal, zraven pa se usede tudi njihov oče. Iz hiše se sliši glasno navijanje jasno TV in nogomet, veseli potrdijo da jim je všeč. Toliko so bili simpatični da jih prosim za eno fotografijo. Vsi navdušeni se postavijo pred vhodom da jih slikam. Potem pa da bi se slikal z mano tudi njihov oče in mama, potem vsak posebej potem otroci skupaj in vsak posebej, skratka je ratal pravi fotosession. Sami mi ponudujo tudi prevoz do glavne ceste, kjer z mano počakajo da dobim štop. Ko se odpeljem mi mahajo v slovo kot da bi se poznali že dolgo. Za njih je bil to poseben dan( vsaj kazalo je tako) in tudi sam se jih bom dolgo zapomnil. Prevoz dobim do bencinske 5km pred Patujem, kjer me šef že pozna in mi takoj sam od sebe zrihta prevoz do pousade. Sreča da sem dobil prevoz tako hitro doma sem bil prej kot v uri. Takoj pod tuš in pisat report.

Naslednič o samem letenju!

Medo medo (strah)

Ja priznati je treba da letenje tukaj ni podobno tistenu doma. Po dveh dneh čakanja končno obetaven dan. Razmere na štartu so normalne. Erzo zopet provocira kdo bo šel prvi, vendar vsi pripravljeni hitro odletimo. Dvoganja so odlična baza visoka in že gremo z vetrom. Končno enkrat vozimo skupaj Erzo Mega in jaz. Po nekaj kilometrih pa prvi problemi, ko z Mego ostaneva nižje se Erzo namaka v bazi in hiti dalje. Trma je taprava beseda, ko pobiraš tisto spihano nulco vendar uspe. Zopet do baze in glej ga kmalu dohitim Erzota, ki se nizko pobira (premalo trme) in pristane. Tu se naša pot razide, sam hitim proti hribom (ki so nek tabu zaradi vetra) Mega pa bolj desno proti Quixadi. Sam si govorim samo še do tjale pejt pa bo in že sem pri hribih( na 100km). Nevem kaj narediti pred mano ogromen požar vse je v dimu, ki se pa vije naravnost v bazo odločitev je direkt v dim. Prvi steber drugi steber in že sem čez, sej smo doma v hribih. Vmes me kliče Mega, kje si pa mu ne morem odgovort ker sem glih v bazi 2660 je bla višina dneva. No in tako še 3x dokler ne pristanem pred ogromnim gozdom (ni videti konca). Do konca dneva je še urco in pol vendar se raje odločim za pristanek pri eni hiši na 140km špure.

Toliko za enkrat o mojem najdaljšem letu tukaj. Vsaka pot domov je tudi zgodba zase, o tem in čem drugem pa drugič.

Preberte še report od Rabiča na Tiči buzet. Zdej pa dormire čau.

No tud Ciglič prek 100km, upam, da kmalu pa še 200ka. Bravo Cigla.